Ročni Diniu: marsikje se ta vrsta viličarja imenuje ročni Diniu, ki je trenutno najbolj razširjen viličar. Njegov glavni način vožnje je dvig z ročnim pritiskom in premikanje z vlečenjem in potiskanjem. Je tipičen ročni viličar in se najpogosteje uporablja v tovarniških delavnicah in velikih supermarketih.
Električni viličar: Ta vrsta viličarja poganja elektrika za dvigovanje in rokovanje. Opremljen je z baterijsko napravo in ne more delovati brez električne energije. Njegova največja odlika je, da prihrani čas in delo. Tako dvigovanje kot premikanje se krmili z gumbi, njegova prilagodljivost pa je nekoliko manjša kot pri ročnem viličarju.
Hidravlični viličar: večina hidravličnih viličarjev je tudi električno krmiljena in lahko prenaša blago. Strogo gledano jih lahko uvrstimo med posebne oblike električnih viličarjev. Največja razlika je v tem, da se hidravlični viličarji ne uporabljajo samo za prenos blaga, ampak tudi za zlaganje blaga.
Viličar z notranjim zgorevanjem: Viličar z notranjim zgorevanjem ima večjo nosilnost. Njegova največja razlika je v tem, da ga ne poganja niti človeška niti električna energija, ampak kot izhodno moč uporablja motor. Obremenitev lahko doseže 8 ton. Podobno kot motorna vozila se zanaša na dizel, bencin in zemeljski plin kot vir energije generatorja.
To je več vrst transportne opreme, ki jo lahko imenujemo viličarji. Seveda pa imajo vsi eno skupno lastnost, to je, da jih je treba uporabljati s paletami, nosilni deli pa so vse vilice, kar je temeljni razlog, da jih imenujemo viličarji. （NOELFT）
