Tako kot mnogi drugi izumi je bil tudi viličar rojen iz nuje. Leta 1917 je proizvajalec osi Clark Corporation zgradil tovornjak, imenovan traktor, za prevoz materialov po tovarni. Ko ljudje obiščejo tovarno in vidijo traktorje pri delu, Clarku naročijo izdelavo traktorjev za njihovo podjetje. Nekaj let kasneje so bila nekaterim tovornjakom dodana prva dvigala na hidravlični pogon, ki so jim omogočila dvigovanje. Leta 1923 je Yale postal prvo podjetje, ki je uporabilo vilice za dvigovanje tovora s tal, pa tudi drogove, ki so lahko segali preko višine tovornjaka. Tovornjak Yale naj bi bil prvi viličar [vir: MHEDA Journal].
Številni dogodki so viličarjem pomagali povečati proizvodnjo, vključno z uvedbo standardiziranih palet v tridesetih letih 20. stoletja in v drugi svetovni vojni. Oba razvoja sta povečala proizvodnjo viličarjev in trgovcem omogočila učinkovito rokovanje s težkimi tovori. Ker se je uporaba viličarjev povečala, se je povečal tudi njihov čas uporabe. Kmalu po tem, ko so viličarji postali priljubljeni, so bili zasnovani z 8-urnimi polnilnimi baterijami.
V 50. letih 20. stoletja so se skladišča širila navzgor in ne navzven, zato so bili viličarji zasnovani za dviganje tovora do 50 čevljev (15,2 metra), kar je več kot kdaj koli prej. Ko se je višina tovora povečala, je imel viličar v tem obdobju določene varnostne ukrepe, vključno s kletko za voznika, da prepreči padce materialov, in naslonom, ki pomaga obdržati tovor med dvigovanjem tovora. Več varnostnih ukrepov je bilo uvedenih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno z varnostnimi zadrževalci za upravljavce in razvojem tehnologije za uravnoteženje viličarjev.
